Značilnost širjenja elektromagnetnih valov višjih frekvenc, ki jih uporabljajo UKV in TV oddajniki je v tem, da se ti valovi odbijajo od naravnih ovir. Ker je Slovenija pretežno gorata, morajo zato oddajniki biti postavljeni na čim večji višini. V tem je razlika od srednjevalovnih oddajnikov, ki so bili do uvedbe UKV oddajnikov postavljeni izključno na ravnih površinah, v dolinah in ob morju. V Sloveniji je bilo postavljenih pet osnovnih oddajnih centrov in sicer na Krvavcu, Kumu, Pohorju, Plešivcu in na Nanosu. Vsi ti centri so bili zgrajeni v začetku šestdesetih let in so s pomočjo pretvorniške mreže pokrivali s svojimi signali skoraj 100% naseljenih področij.

  

Na področju, kjer je sedaj oddajni center Nanosa so bile narejene prve meritve slišnosti na UKV-področju v letih 1953–1954. Ker imamo z Nanosa pregled nad velikim delom Primorske in Notranjske, so začeli leta 1955 oddajati slovenski radijski UKV program, v letu 1957 pa še italijanski televizijski program. V začetku je ta dopolnjeval oddaje Jugoslovanske radiotelevizije.

Sprva je bila postavljena majhna hišica za aparature, tehnično osebje pa je stanovalo v Vojkovi koči. Ker so bili rezultati meritev ugodni, so leta 1955 začeli oddajati na koti 1248 m UKV radijski program z 250 W oddajnikom Rohde&Schwarz.

Leta 1957 so začeli oddajati italijanski TV-program s 100W RCA oddajnikom. Program so sprejemali z italijanskega oddajnika Belvedere nad Trstom. Leta 1958 je začel redno oddajti tudi program jugoslovanske radiotelevizije. Oddajni stolp je imel višino okoli 20 m. Zaposleni na RTV Ljubljana so v tistem času dali pobudo, da se bi zgradilo na Nanosu »moderen objekt«. V Beogradu so 19. julija 1960 predlog RTV Ljubljana sprejeli in odločitev je bila, da bodo na vrhu Nanosa postavljeni radijski in TV oddajniki, 60 kW agregat, transformatorska postaja, delavnica, garaža in stanovanjski prostor za tehnično osebje. Postavljen je bil tudi 50 m antenski stolp, in vkopan 10 kV električni kabel v dolžini 1300 metrov iz Razdrtega. Zgrajena pa je bila tudi širša cesta do objekta, Svečana otvoritev novih prostorov je bila 15. 12. 1962. V tistem času so oddajali dva radijska UKV programa in en televizijski program na 6. kanalu. Mikrovalovna proti Italiji (nad Trstom –Belvedere) in od Nanosa proti Krvavcu je vključila Jugoslavijo v Evrovizijsko mrežo. V primeru izpada električne energije so imeli na razpolago tudi dieselski agregat 60kVA.

Ponoči 4. februarja 1969 je orkanska burja, porušila antenski stolp. S pomočjo kasnejših meritev in primerjav so ugotovili, da je tisto noč pihalo okrog 240 km/h. Dela na novem antenskem stolpu so se zaključila 28. novembra 1969. Do takrat smo oddajali programe s pomočjo anten, ki so bile postavljen na kovinske konstrukcije okoli objekta. V letu 1970 so pridobili so tudi nov 3 kW UKV oddajnik, 3 kW, znamke Rohde&Schwarz, proti koncu leta pa še UHF oddajnik Philips z močjo 20 kW z dvema klystronoma. Ta oddajnik, je bil v tistem času eden najmodernejših v Evropi. Namenjen je bil za programe italijanske narodnostne skupnosti v Sloveniji.

Leto 1970 je bilo pomembno, saj so 11. novembra prvič poskusno oddajali barvni TV-test za TV SLO. Po postavili Philips oddajnika so začeli z rednim oddajanjem barvnega testa in poskusnega programa iz studia TV Koper. Z Nanosa redno oddajajo barvni program od 28. junija 1971.

V sedemdesetih in osemdesetih letih se je razširila programska mreža na FM področju, oddajali so tri programe RA SLO in dva program RA Koper – Capodistria. Oddajniki so začeli prvič redno oddajati signal v stereo tehniki. V tem času je bila zgrajena tudi nova energetska stavba s tremi agregati in močnejšimi transformatorji.

Do leta 1991 so vzpostavili nove mikrovalovne zveze proti Slavniku, Belem Križu, Tinjanu, Kopru, Skalnici, Kaninu in Krimu. Leta 1984 je bil narejen del nove trase oziroma ceste do oddajnika, ki je prej potekala čez zelo nevaren predel pod Grmado.

V Sloveniji je potekala leta 1991 desetdnevna vojna, v kateri so bili z letali napadeni tudi oddajni centri RTV Slovenija. Oddajni center Nanos je doživel dva letalska napada. Uničen je bil UHF antenski sistem in velik del valovodov za mikrovalovne zveze. Istega leta je bil v jeseni postavljen nov antenski stolp za radijske oddajnike.

V letu 1992 so se končala gradbena dela na novem prizidku k obstoječi stavbi. Leto kasneje so bili zamenjani vsi UKV-oddajniki s sodobnimi popolnoma polprevodniškimi stopnjami in kasneje tudi TV-oddajniki.

Decembra 2010 je RTV SLO začela oddajati TV-programe v digitalni tehnologiji DVB T. Analogne TV oddajnike so v celoti prenehali uporabljati. Oddajni center Nanos je edini center, kjer je ostala še večina analognih oddajnikov. Po drugih centrih so večinoma analogne oddajnike odpeljali na uničenje. Prav s tem namenom, so 6. 7. 2014 na Nanosu odprli muzejsko zbirko analogne oddajne tehnike, kjer so vam na voljo analogni oddajniki, da si jih pod strokovnim vodstvom zaposlenih tudi ogledate.

MUZEJSKA ZBIRKA ANALOGNE ODDAJNE TEHNIKE

V nedeljo, 6. julija 2014, je na Nanosu prvič svoja vrata odprla Muzejska zbirka analogne oddajne tehnike, ki je postavljena na oddajnem centru Nanos.

OD IDEJE DO MUZEJSKE ZBIRKE

Leta 1992 so se začela gradbena dela na novem objektu, ki je bil prizidan k obstoječi stavbi iz leta 1962. Prostorska stiska in zahteve po novih programih, so se zelo povečale z osamosvojitvijo Slovenije. Takoj po končani gradnji, konec leta 1993 so začeli postavljati nove oddajnike v te prostore. Prvi so prispeli moderni UKV oddajniki tovarne Harris, postopoma v naslednjih letih pa so prišli na vrsto še TV oddajniki. Oddajniki, ki so jih imeli dotedaj kot osnovne v starem objektu, pa so postali rezerva novim oddajnikom.

Prav v tem času so zaposleni prvič pomislili na to, da bi stare oddajnike ohranili na Nanosu. Prostorska stiska je bila rešena in če bi oddajnike in ostale odpisane aparature odpeljali z Nanosa, bi se za njimi izgubila vsaka sled. Zato so se odločili, da oddajnike, vzdržujejo še naprej in jim tako dajo novo kvaliteto. Zato so praktično vsi oddajniki, ki so sedaj del muzejske zbirke delovali tako rekoč do zadnjega odklopa od anten.

   

Pred leti se je članom Turističnega društva Podnanos in delavcem RTV-ja porodila ideja, da se na RTV oddajnem centru Nanos ohrani analogne oddajnike in se jih v obliki muzejske zbirke postavi na ogled javnosti. Ideji je prisluhnila Občina Vipava, ki je kot nosilka projekta v partnerstvu s TD Podnanos in RTV Slovenija uspešno kandidirala na razpisu Lokalne akcijske skupine (LAS) Zgornje Vipavske doline in Komenskega Krasa in za ureditev zbirke pridobila nepovratna sredstva Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (os LEADER) v višini 61.000 EUR.

V letu 2010 so na RTV oddajnih centrih izključili oddajnike za analogno oddajanje TV signala in začeli oddajati televizijski signal izključno v digitalni tehniki. Veliko analognih aparatur je bilo odpeljanih na smetišče.

Muzejska zbirka na Nanosu je tako edina tovrstna zbirka tehnične dediščine v Sloveniji, ki je na voljo na ogled širši javnosti. Nekaj aparatur so že pripeljali tudi z drugih oddajnih centrov na primer oddajnik BHG iz leta 1960. Na Nanos so ga pripeljali z oddajnega centra Krvavec. S tega oddajnika so pripeljali tudi legendarno mikrovalovno zvezo Marconi. Zbirko bodo še dolga leta dopolnjevali, saj še vedno iščejo eksponate, ki so zanimivi za ogled in bodo omogočali lažje razumevanje razvoja televizije in radia od njunih začetkov do današnjih dni.

Odprtje zbirke so z nagovori pospremili podžupan Občine Vipava g. Bogdan Godnič, predsednik LAS Zgornje Vipavske doline in Komenskega Krasa Janez Furlan in v.d. generalnega direktorja RTV Slovenija g. Marko Filli. Vsi so poudarili, da je vzpostavitev

Muzejske zbirke analogne oddajne tehnike na Nanosu dokaz, da je s skupnimi močmi in partnerskim sodelovanjem mogoče uresničiti dobre ideje, ki prinašajo koristi širšemu krogu ljudi.

Ta muzejska zbirka predstavlja tudi za Občino Vipava veliko pridobitev, Nanos je postal bogatejši za nov turistični produkt.

Pohodniki po Nanosu so se od nekdaj radi ustavili ob ograji oddajnega centra z željo, da bi si ogledali notranjost objekta. Do nedelje, 6. 7. 2014 te možnosti niso imeli. Z odprtjem Muzejske zbirke analogne tehnologije pa lahko radovedno oko planinca pokuka tudi v notranjost objekta. Trenutno si je zbirko možno ogledati po predhodnem dogovoru s Turističnim društvom Podnanos (tdpodnanos@hotmail.com).

ZGODBE ZAPOSLENIH

“Šolati se je bilo potrebno”

Na Nanosu sta bila Stane Perpar in Janez Štravs zaposlena že pred več kot 45 leti. Tehnologija oddajnih sistemov je bila za vse nova, zato so porabili ogromno časa za učenje. Vsa literatura je bila v tujih jezikih. Delo je bilo zapleteno, odgovornost do poslušalcev in gledalcev pa velika. Večino popravil in meritev so opravljali sami . Veliko je lepih spominov na čas, ki so ga preživeli na Nanosu. Vsi zaposleni so bili kot ena velika družina. Nanos je za mnoge pomenil drugi dom. Perpar je priznal, da je včasih kakšen daljši izpad programa pomenil to, da je bila škoda večja kot je vredna njegova hiša. Vedeti moramo, da v tistih časih ni bilo kabelskih sistemov, interneta ter satelitov in so bili oddajniki edini vir za spremljanje programov.

 

“Smo ostali brez kakšne antene na stolpu?”

Med letoma 1995 in 2009 je bil vodja oddajnega centra Nanos Srečo Rovšek. Na Nanosu se je zaposlil že leta 1969, istega leta kot se je podrl stolp. Vse dogodke, ki so spremljali začetke prve zaposlitve ima še živo v spominu. “Januarja leta 1969 sem prvič prišel delat na Nanos. Do takrat sem za Nanos vedel samo to, da je to mogočen hrib nedaleč od Postojne in ob cesti na morje ter da je na vrhu antenski stolp. Prvi teden službe je minil v megli in ob nemiru med tehniki, ker je bila v tem času na večja okvara na antenskem sistemu. Počutil sem se izgubljenega, rad bi pomagal, pa nisem vedel kaj in kako, saj je bilo vse novo, od ljudi do aparatur.

Ko sem prišel v službo naslednjo izmeno pa se je že podrl stolp. Izredno močna burja je pihala že nekaj dni. Po podatkih in kasnejših izračunih pravijo, da so sunki dosegali hitrost 240 kilometrov na uro. Po strehi je ves dan ropotalo, saj so na streho padali zmrznjeni kosi ivja in ledu s stolpa. Okrog pol polnoči pa je ponovno močno zaropotalo. Čez nekaj sekund pa se je že sprožil alarm. Kolega me je poslal ven preverit, če je mogoče odpadel kakšen kos antene. Po vseh štirih sem se priplazil do vogala in na tleh sem zagledal del antenskega stolpa, ki se je naslonil na streho in bil obrnjen proti Razdrtemu. Kolega mi najprej ni verjel in potem sva se oba odpravila še enkrat ven. Zgodbe ni bilo še konec, to je bilo potrebno sporočiti vodji naše službe v Ljubljano. Takrat ni bilo tako preprosto kot sedaj, direktnih telefonskih zvez takrat še nismo imeli. Tako smo si pomagali s posredovanjem oddajnika na Krvavcu. Dobro se spominjam, ko nam je šef dejal: “Rešite, kar se rešiti da!”

V tisti močni burji in sneženju veliko možnosti nismo imeli, zato smo stolp privezali na temelje z malo močnejšo vrvjo, ki smo jo imeli v garaži. Če bi imel stolp namen zdrsniti naprej v dolino, ga ta vrv prav gotovo ne bi zadržala...”